Pričujoči kratki esej orisuje idejni in subjektivni kontekst v katerem je pravzaprav nastajal Ljudmilin Informator, predstavlja vidik sodobnih interaktivnih portalov in osvetljuje avtorjevo dilemo možnosti obstoja hkratne informacijske in diskurzne platforme v slovenskem prostoru.


"Online communities are becoming essential components in the creation of political movements, the organization of ideas and the overall success of businesses. [...] When personal need and passion mix with the benefits of community and cooperation, unparalleled momentum, new kinds of information and mind-blowing new social worlds are the result." -- Mark Surman & Darren Wershler-Henry: Commonspace: Beyond Virtual Community Ob zaključeni fazi tehničnega razvoja Ljudmilinega Informatorja, portala s precej svojevrstno, a široko zastavljeno paleto področij, ki bi jih pokrival, se kot moderator, urednik in delni kreator vprašam, preko česa smo prišli do sem, o čem smo sanjali in kam nas pot vodi od tu naprej. Ko razmišljam o internetu in razvoju tistega dela informacijskih tehnologij, ki se po naše imenuje splet, eletronska pošta in tako dalje, sem z določenega vidika skoraj ekstremni idealistični utopist. Skoraj bi lahko rekel, da bi nujno potreboval tečaj demistifikacije. Vendar večinoma ostajam pri svojem: internet je dejansko spremenil način življenja. O čemer čivkajo že vrabci. A vendar imam občutek, da je potrebno o tem še in še govoriti in na nek način informirati in izobraževati nevedne, polpismene in v diskusijo pritegniti eksperte. Razvoj interneta vse od leta 1990, ko je Tim Berners-Lee razvil prvi brkljalnik, se lahko prikaže in opiše na mnogo načinov, a v kontekstu interakcije se mi dogodki pretekle dekade trenutno prikazujejo v dveh fazah. Pojavu spleta kot skladišča in necentralizirane knjižnice statičnih vsebin je botrovala lastnost hiperlinka, ki je necentraliziranost pravzaprav omogočala. Mreža nevronov, atomov, - hiperlinkov, je na ta način popolnoma predimenzionirala uporabo in kontekst besedila in - širše - informacije. Ob tem razvoju in eksploziji podatkovne avtoceste (velikokrat opsovane kot makadam) se hkrati širi uporaba elektronske pošte, ki vpeljuje koncept hitre izmenjave privatnih podatkov in v kontekstu usenet skupin in poštnih seznamov tudi socialnih in javnih interakcij. Prav ta hitra in dinamična interkacija je element, ki v zadnjih nekaj letih po svoje konkretno spremeni dimenzijo statičnih spletnih strani in tako rad rečem, da se z uporabo baz podatkov v preprostih spletnih aplikacijah za širše množice in novo generacijo skriptnih jezikov za dinamične strani začne nova - druga faza spleta. Le-ta prenese eksplozivnost, hitrost in nekonformizem mnenj in informacij, ki so bili prisotni na usenet skupinskih in drugih poštnih seznamih, direktno na spletne strani in tako povzroči skorajda ponovno revolucijo spleta v smislu necenzuriranih in s strani koorporacij in političnih manipulacij nepristranskih informacij in mnenj. Tako nastanejo portali, ki so pravzaprav mediji ljudstva za ljudstvo, ali bolje - mediji netizenov za netizene, kot naprimer 'slashdot' in 'kuro5hin'. Poleg pošiljanja novic, ki jih uporabniki teh portalov prispevajo na prvo, aktualno stran in tako spodbujajo širjenje še tako skritih in v pristranskih medijih nezaželjenih informacij, je prisoten nič manj pomemben element 'spletne diskusije', takoimenovani 'comments' ali slovenjene 'pripombe'. Ves ta skupek svobodne izmenjave in objave informacij včasih povzroči celo grožnje s tožbami s strani večjih korporacij in podjetij, kot naprimer Microsoft, ker pa portali ne nosijo odgovornosti za verodostojnost novic, se redko zgodi da do tožbe tudi res pride. Kakorkoli že, in utopični idealizem na stran, dejstvo je, da ima medmrežna javnost v svojih rokah medij, ki na nek, vsaj minimalen način lahko spreminja podobo sveta v katerem živimo: interaktivni portal. Če se vrnem k Ljudmilinem Informatorju in prvotnem izpraševanju samega sebe v kontekstu grajenja in razvoja dotičnega slovenskega in slovenjenega portala, se mi zdi nujno upoštevati medlo kontradiktornost v razmišljanju o njem. Po eni strani je namreč orodje, o katerem govorim, nastal kot združitev večih idej. Ljudmilin Informator naj bi bil v osnovi spletna oglasna deska za obvestila slovenskih nevladnih organizacij in hkrati za ljudmilino tehnično podporo. Koncept se je kasneje razširil v idejo o slovenskem interaktivnem portalu, ki bi združeval in omogočal diskurz tehno-talentov, sodobnih mislecev in teoretikov, art svobodnjakarjev in civilnodružbenih aktivistov. Po drugi strani pa govorimo o konceptualizaciji in začetni izdelavi platforme, ki vse našteto omogoča, a hkrati delamo račun brez krčmarja, saj je tak medij, ki je tako bleščeče postavljen v naših avtorskih in idealističnih glavah, nemogoč brez osnovne aktivnosti same ciljne publike. Kljub avgustovski vročini, razmeroma mladi strukturi, šele komaj dobro stoječi platformi se tako sprašujem o slovenskosti. Ali obstajaja minimalna kritična masa mrežno-zavednih slovencev, ki bodo spremenili oglasno desko v močni kritiški medij? Ali obstaja skupina slovensko govorečih z odprto liberalno in neodvisno - skoraj untergrunt miselnostjo, ki si želijo udejstvovati v nekakšni informacijski platformi medija ljudi za ljudi? Ali obstaja nekaj posameznikov, ki so ta trenutek na pravem mestu in času, in so hkrati za kreativnost in proti pasivni konzumaciji? In če, ali nas lahko spletna aplikacija, ki smo jo sami skupaj zgradili in jo gradimo še dalje, poveže v skupnost človeških bitij, ki razumemo informacijo kot neinformacijo in obratno? Končno vprašanje ni "Informator ali Neinformator?", temveč "Ali Informator in Neinformator?" Nova (Luka Prinčič)